VSE O BARVAH, 

​

​

​

​S funkcionalnostjo barv v šoli želimo doseči, da se učenci prijetneje počutijo v šolskih prostorih, da se zmanjša vizualna utrujenosti in s tem povezane motnje, da se stopnjuje sodelovanje učencev z učitelji, da se jih spodbuja k disciplini ter smislu za red in snago.



Za žariščne barve, kamor je pogled učencev večinoma usmerjen, izbiramo predvsem hladne tone, ki stene optično oddaljijo in tako prostor povečajo in razširjajo. To velja za sprednjo steno v razredu, kamor je pogled učencev ves čas pouka obrnjen.



Enako bi morali narediti, pri izbiri barve za stene, v kateri so okna in od koder prihaja svetloba. Ta stena mora biti v svetlih barvah, čim bolj podobna barvam ozadja, kakršnega vidimo ob pogledu skozi okno na dvorišču ali na vrtu. S tem dobimo zaželjeni barvni prostorski učinek, saj se nenasičena svetla barva stene prilagaja s svetlobo oken in ustvarja vtis nekakšne prosojnosti.

​

Učencu se ob vstopu v tak razred zdijo dimenzije razreda večje kot so v resnici, ker se mu žariščna stena z okni, kamor ob prihodu v razred najprej obrne pogled, tako rekoč umika in se zliva z dvoriščem vred v širno celoto. Ta optični barvni učinek je še bolj učinkovit, če so tudi barve hodnikov in vhodne veže pravilno izbrane.



Vhodna veža in hodniki v šoli morajo biti v toplih in živahnih barvah, ki človeka animirajo, navdušijo, ogrejejo... prostore pa optično zožujejo in približujejo, zato otroka ob vstopu vanjo skoraj dobesedno privlačijo in objemajo. Hodniki naj bi bili opremljeni s svetlimi barvami, ki oddajajo v navadno bolj temne prostore čim več svetlobe. Bi pa morali biti manj svetli kot razredi.



Zadnja stena v učilnici, kamor so učenci  obrnjeni s hrbtom, naj bi bila v topli barvi (npr. krem), ker v razred vnaša toplino in barvno raznolikost ter ga dela prijetnejšega ter bolj vabljivega.



Enako velja, če hočemo zmanjšati vizualno utrujenost. Če želimo, da se oko ne utrudi prehitro in lahko učenci čim dlje vztrajajo v pozornosti ob pogledu na tablo in učitelja, potem mora biti sprednja stena v mirnih, hladnih barvah (razredčena zelena, sinje modra,...).



Tople barve bi bile preveč izzivalne in bi utrujale mnogo hitreje. Zato se jih je treba izogibati (nasičena rdeča, oranžna, vijolična, bela, črna, rjava).



Zadnja stena, ki naj bi bila v toplih barvah, je za učitelja žariščna, saj je vanjo uperjen njegov pogled skoraj ves čas pouka. Zato je prav, da ga stalno nekoliko draži, spodbuja in iz pasivnosti spravlja v aktivnost. Nasprotno velja za učence, da naj jih sprednja stena pomirja, ker so že tako preveč živahni.



Stropi v razredu bi morali biti čim svetlejši, tako zaradi svetlobe ki jo odsevajo kot zaradi tega, ker pogled na svetel strop utruja, posledično pa otrok spontano umika pogled stran, na mirno barvo sprednje stene. S te, svetel strop pomaga otroku v zbranosti, pazljivosti in v sodelovanju z učiteljem.



Stena nasproti oknom naj bo nekoliko temnejša in nezanimiva, da otroku n uhaja pogled nanjo. Temnejša tudi zato, ker jo osvetljuje svetloba z oken in jo tako ustvarja svetlejšo.



V učilnicah na stenah slike niso primerne, so pa primerne v vhodni veži, v zbornici, telovadnici,...



Z barvo se lahko otroka vzgaja tudi k disciplini in snažnosti. Zmotno je mišljenje in ravnanje, ko so bili razredi in hodniki v dosegu rok v trpežnih in umazanih barvah, tla pa s posebno mažo, saj so otroci instinktivno čutili, da lahko še naprej brezobzirno mažejo in čečkajo po le-teh. 



Čisto drugače se otroci vedejo, če so tla in stene svetlejše barve, saj se bo čečkanje takoj poznalo in se bodo morali zagovarjati. S svetlejšimi in snažnimi barvami naredimo šolske prostore mnogo lepše, prijetnejše in vabljivejše, vkrati pa otroka spodbujamo k redu, lepemu vedenju in snažnosti.



Barve, ki naj bi jih uporabljali v razredih so rumena in njeni odtenki, vodeno zelena, sinje modra, bež, biserno siva.



Barve, ki se jih je treba izogibati so bela, ki naj se uporablja le na stropih, rjava ki je pusta, črna ker jemlje preveč svetlobe, rdeča ker je preveč vznemirljiva. 

​

​

​

​